Odkritje doprsnega spomenika Antona Osterca

Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke

7.5.2022

Anton Osterc je bil eden izmed vidnejših in pomembnih sopotnikov generala Maistra in njegove vojske. 

Anton Osterc je bil rojen 1. maja 1894 v Veržeju, v zakonu pa sta se mu rodili dve hčerki, Cirila (por. Šepec) in Lovrencija (por. Gabrovšek), ki sta ob posebni priložnosti obiskali Veržej in odkrili spomenik njunemu očetu. Ko so k novemu spomeniku položili venec in ikebano, je župnik Jože Pozderec spomenik in tudi vse navzoče blagoslovil.

 

Vse prisotne je pozdravil in nagovoril župan Občine Veržej Slavko Petovar. Pred mikrofon pa je stopil tudi slavnostni govornik dr. Alojz Šteiner, upokojeni generalmajor Slovenske vojske in podpredsednik prekmurskega društva General Maister Murska Sobota. Zbrane je nagovorila še predsednica Zveze društev General Maister, mag. Lučka Lazarev Šerbec.

 

Seveda na prizorišču niso manjkali praporji domoljubnih in veteranskih organizacij, župan in predsednik Društva general Maister Veržej Drago Fras pa sta na trgu posadila tudi lipo.

 

Za kulturni program so poskrbeli Pihalni orkester KUD muzika Križevci, Moška vokalna skupina KUD Slavko Osterc Veržej, Folklorna skupina Leščeček ter učenke in učenci OŠ Veržej. Program je povezoval Andrej Mernik.

 

 

Nadporočnik Anton Osterc je po poklicu bil učitelj. 1. svetovno vojno je dočakal v Kobaridu kot enoletni prostovoljec v 26. domobranskem pešpolku in bil kasneje prerazporejen v 47. pešpolk v Gorici kjer je enoletno prostovoljstvo zaključil. Na fronti je zbolel in je bil poslan na zdravljenje v Opatijo. Bil je tudi Maistrov borec. V začetku novembra 1918 je bil določen za poveljnika straže na Koroškem kolodvoru v Mariboru z nalogo, da vojakom v transportih z zahodne fronte, ki so se vračali domov na vzhod, pobirajo orožje in ostali vojaški material kot tudi konje. Varovati so morali tudi skaldišča oziroma vagone pred plenjenjem - predvsem živil. Po razorožitvi zelene garde je bil dodeljen generalu Maistru kot kurir, kasneje pa je bil aktivno vključen v spopade, dobil je namreč ukaz, da z svojo enoto (vod) zasede Lučane kar so tudi uspešno izvedli. Padel je tudi v madžarsko ujetništvo. V Murski Soboti se je srečal z Jožetom Godino, ki mu je govoril o hrvaških legionarjih stotnika Jurišiča in ker se je srečanje zavleklo, je prenočil v Murski Soboti. Zbudilo ga je razbijanje po vratih in madžarski vojaki so ga aretiral, med ujetniki je bil tudi stotnik Metod Rakuša. Ujetniki so bili odpeljani v huzarsko vojašnico v Sombathely. Iz ujetništva so čez nekaj časa pobegnili (februar 1919) in se vrnili v Maribor. Spomladi 1919 je bil določen za nadzor mejnega odseka Pernice-Sobote, po udoru v Labotsko dolino 2. 6. 1919 pa je ostal v St. Paulu kot poveljnik čete. Po končanih vojaških spopadih na Koroškem je bil dodeljen komisiji za ocenitev vojne škode kot vojaški zastopnik.