Nadporočnik Anton Osterc je bil rojen 1. 5. 1894 v Veržeju. Po poklicu je bil učitelj saj je na mariborskem učiteljišču maturiral leta 1913. 1. svetovno vojno je dočakal v Kobaridu kot enoletni prostovoljec v 26. domobranskem pešpolku in bil kasneje prerazporejen v 47. pešpolk v Gorici kjer je enoletno prostovoljstvo zaključil. Na fronti je zbolel in je bil poslan na zdravljenje v Opatijo.

Bil je tudi Maistrov borec. V začetku novembra 1918 je bil določen za poveljnika straže na Koroškem kolodvoru v Mariboru z nalogo, da vojakom v transportih z zahodne fronte, ki so se vračajo domov na vzhod, pobirajo orožje in ostali vojaški material kot tudi konje. Varovati so morali tudi skaldišča oziroma vagone pred plenjenjem - predvsem živil. Po razorožitvi zelene garde je bil dodeljen generalu Maistru kot kurir, kasneje pa je bil aktivno vključen v spopade, dobil je namreč ukaz, da z svojo enoto (vod) zasede Lučane kar so tudi uspešno izvedli. Padel je tudi v madžarsko ujetništvo. V Murski Soboti se je srečal z Jožetom Godino, ki mu je govoril o hrvaških legionarjih stotnika Jurišiča in ker se je srečanje zavleklo je prenočil v Murski Soboti. Zbudilo ga je razbijanje po vratih in madžarski vojaki so ga aretiral, med ujetniki je bil tudi stotnik Metod Rakuša. Ujetniki so bili odpeljani v huzarsko vojašnico v Sombathely. Iz ujetništva so čez nekaj časa pobegnili (februar 1919) in se vrnili v Maribor. Spomladi 1919 je bil določen za nadzor mejnega odseka Pernice-Sobote, po udoru v Labotsko dolino 2. 6. 1919 pa je ostal v St. Paulu kot poveljnik čete. Po končanih vojaških spopadih na Koroškem je bil dodeljen komisiji za ocenitev vojne škode kot vojaški zastopnik.