Loading...
Verženske-Zgodbe Tunek je pretental Ljutomerčane

Tunek je pretental Ljutomerčane

Verženci se še niso oddahnili od volitev Rihtarja in štetja glasov, ki so jim povzročila kar nekaj preglavic, že so se pričele nove težave. Iz Ljutomera je namreč prišla vest, da si bodo Verženci morali zgraditi svoj zadružni dom, v katerem bodo pisarne novoustanovljene Rihtarije, zadruge. Tudi dvorana za veržensko kulturo, ki je doslej rasla kar na cesti in je niti paglavci niso hoteli pobrati, bo v njem. Nekega jutra so iz Ljutomera pridrveli okrajni glavarji, ki so še vedno imeli komando nad Verženci, čeprav so le-ti imeli svojo Rihtarijo.

Gospod Trampuh, ljutomerski glavar, je s seboj pripeljal tudi geodete, ki so »zašritali« in odmerili prostor, kjer naj bi stal zadružni dom. Zraven so pozvali tudi Tuneka, saj naj bi zadružni dom stal prav na njegovem travniku. Tunek je prepričeval ljutomersko gospodo, da je v Veržeju takšna dvorana nepotrebna, saj jim kultura na cesti raste in če bi jo kdo potreboval, bi si jo sigurno pobral. Ljutomerčani so Tuneka poslušali, vendar je bilo vso Tunekovo prepričevanje zaman.

“Če za kulturo ne potrebujete dvorane, pa jo boste za skupno obednico!” se je razjezil Trampuh, ki je v ljutomerskem okraju veljal za strah in trepet. Medtem ko sta se Tunek in Trampuh prepričevala, so geodeti že zabili količke, ki so označevali dolžino in širino te stavbe. Ko so delo končali, je Trampuh Tuneku izročil načrte zadružnega doma in mu naročil, da naj kar čim prej pričnejo z delom. Povedal mu je e, da so po Sloveniji vsi ti zadružni domovi enake velikosti, torej tipski. Nato so se gospodje odpeljali nazaj v Ljutomer.

Tunek je prav tako odkorakal proti svoji hiši in ves dan premišljeval, kako bo odslej Veržencem kuhala zadružna kuharica in jim doma ne bo treba skrbeti za prehrano. Zvečer se je Tunek ulegel spat, vendar mu obednica ni šla z njegove brihtne glave. Premišljeval je, kako bo, ko bo nekega dne morda obednica premajhna in morda prav Tunek ne bo imel mesta v njej. Ne bodi ga len, si je mislil Tunek, vstal, se oblekel in odkorakal kar sredi noči na travnik, na katerem bi se naj že naslednji dan pričel graditi ta nesrečni zadružni dom. Izpulil je količek, ki je označeval širino zadružnega doma in ga prestavil nekaj korakov vstran in enako je naredil s količkom, ki je označeval dolžino stavbe.

“Tako, sedaj bo v obednici mesta za vse!” si je mrmral in spet odkorakal proti domu ter si zabičal, da ne bo nikomur o svojem početju črhnil niti besedice.

Drugo jutro se je zbralo na travniku celo krdelo Veržencev. Prišli so vsi – od tistih, ki so bili kos zidarstvu, tesarstvu in tisti, ki so znali vihteti lopate. Zidarji so pridno zidali opeko po opeko, tesarji pa so v bližnjem gozdu pripravljali trame in špirovce za ostrešje. Da bodo vse mere pravilne, so trame in špirovce izmerili po načrtu, katerega je gospod Trampuh izročil Tuneku. Minevali so dnevi in meseci in zidarji so že zaključevali z zidanjem. Sedaj bi morali nastopiti še tesarji, da bi sestavili ostrešje. Tunek je zapregel svoja dva konja in pridno vozil izdelane elemente za sestavo ostrešja iz bližnjega gozda.

Naslednji dan so tesarji pričeli z montažo in glej ga zlomka, vsi tramovi in špirovci so bili prekratki kar za nekaj metrov. Lujzek, ki je veljal za najsposobnejšega tesarskega mojstra, je še enkrat pogledal v načrt in spet premeril trame. Zmajeval je z glavo in ni mogel razumeti, kaj bi le neki moralo biti narobe, saj se vse mere tramov in špirovcev ujemajo z načrti. Gruntali in tuhtali so kar cel dan in se na koncu odločili, da pokličejo na pomoč gospoda Trampuha iz Ljutomera, morda bo on znal razložiti, zakaj so trami prekratki in tudi premalo jih je bilo.

Naslednji dan je Trampuh prispel na gradbišče, postrojil tesarje in jim velel, naj mu pokažejo svoje metre, saj ima nemara kdo prekratkega. Mojstri so pomerili svoje “colštoke”, ki so bili vsi enaki. Tudi gospodu Trampuhu ni šlo v glavo, kaj neki se je moralo zgoditi. Lujzeku je predlagal, naj prešteje centimetre na svojem metru, saj bi lahko bilo, da bi kakemu kak centimeter manjkal, če so že vsi metri enako dolgi. Vsi so preštevali centrimetre in vsi so jih naštelo sto.

“Torej imate vsi enake centimetre in enako dolge metre, pa vseeno mora biti nekaj narobe,” se je hudoval gospod Trampuh.

Pa se oglasi Lujzek: “Kaj pa če kateremu milimetri manjkajo?”

In vsi so brž pričeli preštevati milimetre in ugotovili, da ima vsak meter natanko tisoč.

Gospod Trampuh se je razjezil in odredil, da naj trame in špirovce odpeljejo v Ljutomer, da bodo tam strokovnjaki ugotovili, zakaj so prekratki in zakaj jih je premalo, saj jih je po načrtu dovolj in so prave dolžine.

Tunek, ki je edini vedel za kaj se gre, se je odpravil s tesarji v drugi gozd in jim v gozdu povedal, kako dolgi morajo biti trami in špirovci in koliko jih mora biti.

Pripeljali so nove trame in špirovce, Ljutomerčani pa so s prejšnjimi zgradili svoj zadružni dom. Čas je tekel in minila so leta, Tunek in tesarji so že zdavnaj pomrli, Verženci in Ljutomerčani pa še do danes niso pogruntali, kaj se je moralo zgoditi, da je ljutomerska zadružna dvorana vedno premajhna, v veržensko pa pride le polovica ljudi, ostali pa kulturo še vedno po cesti pobirajo.

B A N O V I Č K A *Kartica ugodnosti*

Postanite članica / član kluba ugodnosti Terme Banovci in se pustite razvajati... Za koriščenje storitev v Termah Banovci pa boste nagrajeni s popusti. Člani kluba ugodnosti boste lahko deležni še posebnih popustov, ki vam bodo omogočili še ugodnejše koriščenje naših storitev.

Več o kartici ugodnosti

Kartica ugodnosti

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Preberi več o piškotkih

Dostopnost